Pritličje

Špital v Gornji Radgoni

Špitali so bili zatočišča za invalide, ostarele, sirote in reveže, ki so nastala v srednjem veku. Vzdrževali so jih mestne oblasti, cehi, zadruge, bogati meščani, plemstvo ali duhovščina. V 18. stoletju so se postopoma preobrazili v bolnišnice ali sirotišnice.

Špital v Gornji Radgoni naj bi leta 1363 za svoje sirote in reveže zgradili prebivalci predmestja Gris. Prvotno gotsko stavbo sta sestavljali današnja klet v pritličju in prostor nad njo. Po letu 1614 so dozidali veliko dvorano in ozek podolžni prostor, ki je imel odprt arkadni hodnik na zahodni strani. Leta 1618 je dal Ferdinand II. v stavbo preseliti mestni špital. Leta 1764 so zgradili notranje stopnišče, ki je povezalo pritličje z nadstropjem. Tloris pravokotne stavbe z izstopajočo polkrožno apsido je edinstven v slovenskem prostoru.

V 19. stoletju je bil del objekta oddan v najem stanovalcem, v drugem delu pa so še vedno prebivali oskrbovanci. V 19. in 20. stoletju je stavba doživela še nekaj prezidav in so jo uporabljali za različne namene.