Znamenitosti
Radgonski grad
Radgonski grad se dviga na 265 metrov visokem griču, s katerega se odpira čudovit razgled na širšo okolico. V zgodovinskih virih je prvič omenjen v 12. stoletju, ko ga je dal zgraditi plemič Radigoj, ki je bil slovenskega rodu. Po njem so ime dobili tako grad kot kasnejše naselje in mesto. Sprva so domnevali, da ime izhaja iz nemške besede “Rad” (kolo), kar se pojavlja tudi v radgonskem grbu, a kasnejša dognanja to povezujejo z imenom ustanovitelja. Grad je skozi stoletja doživel številne spremembe in prezidave. Najstarejša ohranjena upodobitev iz leta 1603 prikazuje podolgovato, dvonadstropno stavbo z majhnimi okni in dvema štirioglatima stolpoma različnih velikosti. Do konca 17. stoletja se je grad razširil v veliko zgradbo z obzidjem in stolpiči, kot je prikazano na bakrorezu iz leta 1681. Vhod v grad je vodil skozi zunanje dvorišče, obdano z enonadstropnimi gospodarskimi poslopji.
Kamniti portal, kjer so še vedno vidne odprtine za verige dvižnega mostu, ima vrata obita s pločevino in masivno baročno okrašeno ključavnico. Nad vhodom je grb družine Herberstein ter kamnita plošča z napisom. Notranje dvorišče, obdano z arkadami, vodi do osrednje grajske stavbe, ki je dvonadstropna in v celoti podkletena. Grad je imel tudi svoj 56 metrov globok vodnjak, ki je bil pomemben vir vode za prebivalce.
V 12. stoletju so bili prvi lastniki gradu grofje Spanheimi, kasneje pa so se lastniki večkrat menjavali. Leta 1789 so Herbersteini grad prodali družini Wurmbrandt, ki je skrbela zanj do leta 1914. Takrat ga je kupil grof Karel Chorinsky, ki je grad obdržal do leta 1931, ko je bilo grajsko posestvo razprodano po delih. Po drugi svetovni vojni je bil grad nekaj časa uporabljen kot osnovna šola, a ko se je šola leta 1974 izselila, je grad začel hitro propadati.
Leta 1991, ko je bil grad že skoraj popolnoma uničen in izropan, ga je v najem vzel Milan Herzog. S svojimi lastnimi sredstvi ga je temeljito obnovil in mu povrnil nekdanji sijaj. Danes je Radgonski grad pomemben kulturni spomenik, ki priča o bogati zgodovini in arhitekturni dediščini tega dela Slovenije. Poleg gradu so zanimive tudi zunanje ureditve, kot sta bila kamnita mostova z baročnimi doprsnimi kipi ter kostanjev drevored, ki so dodajali prefinjenost celotnemu kompleksu. Od teh elementov sta se ohranila le še dva kipa iz “viteške aleje”, ki je nekoč krasila dostop do gradu.